Aurora - Amor

Ko se oko zazre v sijaj zlata in ko pogled potuje po detajlih Klimtove slike Poljub, se moje srce kot vrtnica odpira in razpira vsemu kar to obilje slike predaja. V določenem trenutku te doživete lepote nisem zgolj podala v nizu besed, ta doživljaj me je vodil tudi v proces slikanja. Tako je poleg besedila nastala še serija slik z motivom razprte vrtnice, ki s svojo slikovitostjo uprizarja senzibilnost prepletenih besed.

Podoba vrtnice v svojem jedru simbolizira predvsem to o čemer pišem, o predanosti in ljubezni. Zato sem besedilo poimenovala Amor in ne Poljub!

Pesem iz knjige Aurora:

Amor

Zlat odsev brez senc po žilah mi nori,
mistika poljuba preganja tih obris,
ne sanjam, zgolj pred teboj stojim.

Pogled na levi se ustavi,
povsod črni in beli pasovi oblikujejo vtis,
linija je stroga!

Srce po zlatem sijaju hrepeni,
a ve, da se dotakniti ga ne sme.

Pogled v desno se prelije,
preko barvitih odtenkov spiral oko drsi,
linija je mehka!

Beseda, ki se ne izpisuje pred menoj, živi,
vem, da se premakniti je ne sme.

Zdaj pogled drsi navzgor,
z utripajočo plimo dotikam se zlata,
kot pesem oddaljene zvezde mit me osvoji.

Modro tih pogled, usmerjen v ta mlaj,
v očeh ljubezen molči, vse je kot takrat,
sanjam, a ne spim, le pred teboj stojim.

Brez oblike premaknem misel čez telo,
močneje kot dež solze zlijem v zlato,
še globlje v Klimtov Poljub utaplja se boem.